Kiparstvo je veja upodabljajočih umetnosti, ki deluje v treh dimenzijah oziroma oblikuje volumen. Trajni kiparski proces se je prvotno uporabljal za rezljanje (odstranitev materiala) in modeliranje (dodajanje materiala) v kamnu, kovini, keramiki, lesu in drugih materialih, a je modernizem pripeljal v kiparski proces skoraj popolno svobodo materialov in procesa. Najrazličnejše materiale lahko uporabljajo za odstranjevanje, pri tem pa se uporabljajo tehnologije od rezbarjenja, sestavljanja z varjenjem ali modeliranjem, ulivanja ali litja.

Kip v kamnu preživi veliko bolje od umetnin iz pokvarljivega materiala in pogosto predstavlja večino ohranjenih del (razen keramike) starodavnih kultur, tradicionalne lesene skulpture so izginile skoraj v celoti. 

Kip je bil osrednji verski element v mnogih kulturah in do zadnjih stoletij so bili veliki kipi, predragi za posameznika, običajno ustvarjeni za izražanje vere ali politike. Kulture, katerih kipi so ohranjeni v večjih količinah so kulture starega Sredozemlja, Indije in Kitajske, pa tudi mnogi v Južni Ameriki in Afriki.

Zahodna tradicija kiparstva se je začela v antični Grčiji in Grčija na splošno velja za proizvajalko velikih mojstrovin v klasičnem obdobju. V srednjem veku je bilo gotsko kiparstvo zlasti pomemben religiozen pomen. Oživitev klasičnih modelov v renesansi je prinesla znane kipe kot Michelangelov David. Modernistično kiparstvo se je odmaknilo od tradicionalnih postopkov in poudarkov na upodabljanju človeškega telesa, z izdelavo konstruiranih kipov in predstavitvijo najdenih ali rabljenih predmetov, kot gotovih umetniških del.